Glavni možnosti obravnave rupture ACL sta operativna (rekonstrukcija ACL) in neoperativna (konzervativna) obravnava. Pri »klasični« neoperativni obravnavi se domneva, da je ACL ostala pretrgana, zato posameznik z vadbeno rehabilitacijo poskuša kompenzirati okoli pomanjkanja vezi.

Optimalna strategija za obravnavo rupture ACL je kontroverzna tema, saj zaenkrat ni prav nobenih znanstvenih dokazov, da rekonstrukcija privede do boljših funkcionalnih izidov kot neoperativno zdravljenje (instrumentalna in vadbena terapija s pomočjo fizioterapevta/kineziologa), tudi ko govorimo o poklicnem športu.

Pogosto navedeni razlogi za izbiro operativne obravnave so izboljšanje pasivne stabilnosti kolena in zmanjšanje možnosti poškodb pri telesno aktivnih posameznikih, predvsem meniskusov in hrustanca. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa literatura nakazuje, da se operativna in neoperativna obravnava ne razlikujeta po možnosti prihodnjih poškodb, tako kar se tiče poškodb meniskusov kot obrabe hrustanca. Prav tako večja pasivna stabilnost kolena (merjena npr. z Lachamovim in sprednjim predalčnim testom) ne pomeni nujno tudi boljših subjektivnih in objektivnih funkcionalnih izidov. 

Trenutno tako praksa kot znanstvena literatura nakazujeta, da je v večini primerov smiselno poizkusiti z vsaj 3- do 6-mesečno konzervativno rehabilitacijo, preden se razmišlja o operaciji ACL. 

Neoperativno zdravljenje povprečno spodleti v približno 18 % primerov, medtem ko skoraj 30 % posameznikov v obdobju 24 mesecev po primarni rekonstrukciji ACL utrpi sekundarno poškodbo ACL, bodisi na isti ali na nasprotni nogi. Prav tako vsako operacijo ACL spremljajo razna tveganja, najpogosteje okužba, globoka venska tromboza, pljučna embolija, sklepna artrofibroza in morbilnost donorskega mesta.

Kaj je projekt zaceliacl.si?

»Klasična« neoperativna obravnava predpostavlja, da ima ACL slabo sposobnost samoceljenja, vendar teža dokazov omenjeno trditev v zadnjih letih izpodbija, v literaturi pa je opisan celo primer spontanega celjenja rupture presadka ACL. Celjenje ACL je torej najverjetneje eden od faktorjev, ki vpliva na uspešnost neoperativne obravnave rupture ACL.

Projekt zaceliacl.si je namenjen neoperativni sanaciji popolnih in delnih ruptur sprednje križne vezi s pomočjo imobilizacijskega protokola ter usmerjene fizioterapevtske in kineziološke rehabilitacije. Specializiramo se za poškodbe kolena, podrobneje za različne imobilizacijske protokole konzervativne sanacije rupture ACL.

Smo ekipa, ki je leta 2024 prva v Sloveniji dosegla dokumentirano neoperativno celjenje popolne rupture ACL z uporabo specialnega imobilizacijskega protokola.

Obravnavali smo že 100+ ruptur ACL, zato imamo jasen uvid v realnost tako operativne kot neoperativne obravnave omenjene poškodbe. Namen projekta je pomagati čim večjemu številu ljudi k neoperativnemu celjenju ACL in operacijo smiselno uporabiti kot zadnjo, ne prvo rešitev.

Kaj so glavni cilji projekta zaceliacl.si?

• ozavestiti tako zdravstveno osebje kot širšo javnost o različnih možnostih neoperativnega zdravljenja ACL,
• ozavestiti zdravstveno osebje in širšo javnost o realnih prednostih in slabostih tako operativngae kot neoperativnega pristopa zdravljenja ACL,
• pomagati ogromnemu številu posameznikov, ki se odločajo za operacijo na podlagi nepopolnih ali zastarelih informacij, do z dokazi podprte odločitve,
• zmanjšati čakalne vrste v zdravstvu preko manjšega števila potrebnih operacij in zdraviliških rehabilitacij in
• skrbeti za stik slovenske fizioterapevtske in kineziološke stroke z najnovejšimi znanstvenimi dognanji na področju ruptur ACL.

Kakšna je možnost, da se moj ACL zaceli brez operacije?

Spontano celjenje ACL kot stranski produkt »klasične« neoperativne obravnave naj bi se po najnovejših raziskavah zgodilo v vsaj 14-50 % primerov. 

Obstaja več različnih protokolov imobilizacije, ki so poskušali izboljšati možnosti spontanega celjenja ACL preko začasne omejitve gibljivosti kolena v štiritočkovni opornici. Protokol z največjim številom uspešnih primerov in najvišjim odstotkom celjenja je t. i. Cross-bracing protokol, poimenovan po avstralskemu kirurgu dr. Mervu Crossu, prvič pa so ga v strokovni literaturi opisali Filbay in sodelavci leta 2023. Raziskava je zajemala 80 posameznikov, od katerih jih je 72 (90 %) po 12 tednih imobilizacijskega protokola kazalo znake celjenja na magnetni resonanci (MR). Leta 2024 je izšla druga raziskava na 235 posameznikih, obravnavanih s Crossovim protokolom, kjer jih je 224 (95 %) kazalo znake celjenja na MR po 12 tednih.

V kolikor se pravočasno lotimo imobilizacijskega protokola, imamo torej izredno dobro možnost (≥ 90 %), da se naš ACL zaraste brez operacije.

Kaj se zgodi, če slučajno padem v nesrečnih par %, ki se jim vez ne zaraste kljub imobilizacijskemu protokolu?

Kot že omenjeno, zaenkrat ni prav nobenih znanstvenih dokazov, da rekonstrukcija privede do boljših funkcionalnih izidov kot neoperativno zdravljenje (instrumentalna in vadbena terapija s pomočjo fizioterapevta/kineziologa), tudi ko govorimo o poklicnem športu. To pomeni, da lahko funkcioniramo normalno tudi ob odsotnosti ACL.

Tudi če se torej naš ACL ne zaceli, je s primerno vadbeno rehabilitacijo še vedno zelo verjetno, da bomo lahko nemoteno izvajali svoje vsakodnevne in športne aktivnosti.

Kdo vse je primeren za neoperativno obravnavo ACL z imobilizacijskim protokolom?

Za visoko uspešnost celjenje s čim manj stranskimi učinki je potrebno izpolnjevati naslednja pogoja:

• začetek imobilizacije najkasneje 30 dni po poškodbi ACL (v najboljšem primeru v prvih 14 dneh, idealno 7-10 dni po poškodbi) in
• brez zgodovine globoke venske tromboze (GVT).

V kolikor izpolnjujete zgornje pogoje, se prijavite na BREZPLAČEN ZOOM POSVET, kjer bodo naši strokovnjaki ocenili, če ste primerni za imobilizacijo in kateri protokol se predlaga za čim boljši izid celjenja.